Proti domu

13.     dan:

Danes sva imela planiran ogled Robben Islanda. Ker je bil začetek ogleda šele ob 13.00 sva se zjutraj po počasnem prebujanju odpravila v bližnji lokal na pozni zajtrk, po zajtrku pa počasi proti V&A Waterfrontu, od koder se je začel ogled.

Ker sva karti za ogled kupila že doma preko spleta, sva se morala ob prihodu samo postaviti v vrsto in počakati, da so naju spustili na katamaran. Pot tja ni bila preveč razburkana, tako da sem jo jaz preživel brez problema.

Ob prihodu na otok smo se posedli na avtobuse in dodeljen nam je bil vodič s šoferjem. Naš vodič je domačin na otoku, torej je eden izmed približno dvesto ostalih prebivalcev, kateri stalno živijo na otoku. Robben Island je zelo velik in močan del zgodovine Južne Afrike in zato je bilo cel čas ogleda pri vodiču čutiti zelo veliko spoštovanje do tega kraja.

Na začetku smo se z avtobusom peljali okoli otoka, kjer smo si pogledali kje so včasih živeli pazniki, najstarejšo cerkev na otoku, pokopališče ter topove, katere so namestili v času 2. svetovne vojne. Prav tako smo si ogledali kraj kjer so morali zaporniki kopati apnenec. Med vožnjo smo si ogledali tudi stavbo v kateri je bil zaprt Robert Sobukwe. Sobukwe je bil edini zapornik na Robben Islandu, kateri je bil celoten čas služenja kazni na otoku v osami. Niso mu bili dovoljeni nobeni stiki z ostalimi zaporniki, niti nobeno pogovarjanje s pazniki.  S pazniki je lahko govoril le, kadar je dobil hrano in kadar je moral iti na stranišče.

Pot smo nadaljevali do stavb v katerih so bili zaprti ostali zaporniki. Zaporniki so bili razdejeni v skupine, glede na vpliv ter celo na nacionalnost. Najprej smo si ogledali skupinske celice v kateri je bilo zaprtih od 40-50 ljudi. Sprva so vsi zaporniki spali na tleh na podlogi, ki je podobna malo debelejšemu tepihu in šele nekaj let kasneje so dobili postelje.

Po ogedu skupinskih celic smo si šli pogledati še samice. V samicah so bili zaprti takratni voditelji, med njimi tudi Nelson Mandela. Samice so bile majhne sobe s podlogo za spanje, eno majhno mizico in vedrom za opravljanje potrebe tekom noči.

Po ogledu stavbe kjer so bili zaprti zaporniki smo se sprehodili do glavnih vrat zapora. Tukaj so se lahko zaporniki enkrat na pol leta srečali s svojimi bližnjimi (starejšimi od 18 let).

Sledila je pot na nazaj. Ker se je veter med ogledom okrepil je bila pot zelo razburkana, ampak ker sem lahko stal zunaj na palubi in opazoval kako se oddaljujemo od Robben Islanda in približujemo Cape Townu, sem jo preživel brez večjih posebnosti.

14.     dan:

Zadnji dan. Ob 20.00 sva imela let iz Cape Towna in pravzaprav tudi sama nisva vedela, kaj si naj še ogledava. Odločila sva se, da se odpraviva v center, kateremu sva se do sedaj kar malo izogibala.

Sam center mesta naju ni preveč navdušil. Po krajšem sprehodu in brunchu sva se odpravila nazaj v hišo v kateri sva spala in se poslovila od lastnikov. Odpravila sva se proti letališču in čeprav sva sprva mislila, da sva zelo zgodna se je na koncu izkazalo, zaradi gužve na letališču, da sva se prav odločila. Čakal naju je devet ur dolg let do Dubaja in nato še 6 ur leta do Benetk.