četrtek, 22. december 2011

NEW YORK oktober 2011


Start spreading the news, I'm leaving today, I want to be a part of it New York New York.......I want to wake up in a city that never sleeps.........tako je pel Frank Sinatra in tako sem si pela jaz! :) hahaha....I was in New York! :D

Upam si trditi, da je New York za marsikaterega zemljana željena postojanka, vsaj 1 x v življenju. Tudi zame je bila. Vedno sem si želela videti, doživeti in občutiti New York v živo in ne samo preko slik, filmov... in priložnost se je ponudila, jaz pa sem jo skoristila.

Svoje doživetje bom opisala kot sem ga doživela sama, je pa res, da sem bila v NY na žalost le dobra 2 dni :( Tako da, mogoče le nism najboljši "kritik" za oceno NY. Je pa mesto v katerega se nameravam vrniti in ga raziskati takoj ko bo to mogoče! :)

Nastanjeni smo bili v hotelu Pan American v Queens-u. Hotel je le nekaj minut oddaljen od letališča JFK. Za prevoz od letališča do hotela je poskrbljeno, v večini primerov vozijo hotelski busi brezplačno. Hotel je soliden (čist, udobna ležišča,...). Je pa v ceno všteta le nočitev, brez zajterka kot smo navajeni v Evropi. V hotelu je brezplačen net, info deska,....

V teh dveh dneh sva s Kulijem za prevoz koristila le podzemno železnico. Sama uporaba je identična vsem podzemnim, samo pozoren moraš biti da se postaviš na pravo stran :) Kar se tiče cen...ne splača se kupovati vozovnice za enkratno uporabo, ker zapraviš preveč denarja. Vozovnica (one way) je 2$, tedenska pa okoli 10$. Obstajajo še druge vozovnice, npr.: za 6 voženj, mesečne,.... Se pa zagotovo vsak dan voziš vsaj 2 - 4 krat. Vozovnice prodajajo avtomati na večini postaj (možno je plačilo z denarjem ali kartico), na nekaterih postajah (predvem tam kjer je velika ferkvenca ljudi) pa so prodajni prostori. Da zaključim....uporaba podzemne je preprosta, hitra in jo priporočam. Ostale oblike transporta žal nisva uporabljala.

Od celotnega New Yorka sva si v tem kratkem času uspela ogledat le del Manhattna od Central Park-a navzdol. Najin cilje je bil, da nekak skušava začutit utrip tega velemesta. Večino Manhattna sva prehodila, saj se ga da. Nisva bila toliko osredotočena na znamenitosti tega mesta, nisva si planirala ogled znamenistosti....vendar sva bolj kot ne samo hodila in opazovala...in če sva po naključju prišla do znamenitosti sva si jo ogledala :) Seboj sva imela vodnik od Lonely planet.

New York je dokaj čisto mesto glede na maso ljudi. Po ulicah ne vidiš toliko smeti. Jaz osebno sem se počutila tudi zelo varno. So določene ulice, kjer ne hodiš ponoči....drugače pa tam kjer je masa ljudi je vse ok. Tudi podzemna v večernem času ni problem. Midva sva se okoli 22.00 ure vračala proti hotelu brez strahu, da bi se nama lahko kaj zgodilo :) New York je mesto, ki res ne spi. Skos se nekaj dogaja. Trgovine, restavracije, kafiči....so odprti tudi do 2.00 ure zjutraj :) Hrana je v večini primerov hitro pripravljena. Prodajajo jo kar na ulici v vozičkih s katerimi se premikajo po ulicah. Obstaja ogromno "restavraciji" kjer pripravljajo zajterk, kosilo, večerjo - tega se poslužuje veliko ljudi. Obstajajo tudi navadne restavracije na katere smo navajeni mi. Mi v večini poznamo Mc´donalds, Burger King, KFC.....v NY vidiš pa oromno restavracij s hitro prehrano še drugih imen. Uglavnem....lačni ne boste :P

zajtrk po New York-ško, dober tek! :)

Ko kupujete katerokoli stvar morate biti pozorni na davek, ki pa ni vštet v ceno, plača se ga dodatno (cena + davek). Davek je 8,2%. Pri nakupu oblačil do 100$ ne plačaš davka :) Ko smo že pri oblekah.....večina podjetij katera poznamo tudi pri nas ima isto ceno, samo valuta se zamenja (npr.: 20eur = 20$). Imajo pa outlete, kjer lahko dobiš oblačilo po smešno nizkih cenah. Za outlete pa potrebuješ ogromno časa in energije, ker so nabiti z ljudmi. V mestu je ogromno turistov. Tako, da občasno celo izgubiš občutek kje si :) Kar se tiče debelosti in Američanov....vidiš nekaj obilnih, vidiš nekaj ljudi s prekomerno težo, večina pa je podobna evropskemu prebivalstvu.

Point zero - mesto, kjer sta včasih stala dvojčka je danes gradbišče

Borza

v ozadju je Brooklyn bridge

8.00, jutranja konica

Times Square v večernem času. Veliko ljudi, ogromno svetlečih oglasnih prostorov :)

M&M trgovina, trgovina kjer odrasel človek spet postane otrok :)

velik majhnih parkov imajo kar sredi mesta

Rockefeller center

ena izmed ulic

pred Apple-ovo trgovino le nekaj dni po smrti Jobs-a

v Apple-ovi trgovini; gužva, gužva, gužva.....kot bi prišel v našo trgovino z oblačili :P

od višine se zvrti....in te vrat boli od gledanja navzgor :P




Kostarika - ogledi

Čeprav je bilo večino časa namenjenega ogledu tekmovanja, smo si vzeli tudi čas za ogled nasada kave in vulkana.

Golden Bean
V kostariki raste kava dobesedno povsod, je ni površine, kjer ne bi bilo kave. Na enem izmed nasadov nas je sprejel gospod, ki je poskuševalec kave. Pokazal in razložil nam je vse od rasti do pitja kave. Cena za ogled in degustacijo je 30$/ osebo.





Grm kave

Naštela bom le nekaj info o kavi:
- kava v osnovi izvira iz Africe
- kostaričani pridelujejo samo 1 vrsto kave, to je arabica
- kava raste od novembra do februarja, oktobra jo pobirajo (1x letno)
- aroma in kofein sta odvisna od praženja (daljše praženje...manj kofeina, več arome)
- kavo pobirajo ročno
- iz kave izdelujejo parfume, losjone, škropiva, likerje....

Zrno kave

Ogledali smo si tudi proizvodnjo (nabiranje, ločevanje, luščenje, sušenje....), imeli smo degustacijo 2 različnih kvalitet kave, kavnih likerjev (odlični so!!!!) in kavnih zrn oblitih s čokolado, na koncu pa smo lahko posamezne kavne produkte tudi nakupili.

Vse od začetka do konca

Degustacija kave

Pred trgovino s kavnimi produkti


Vulkan Turiallba
Ogledali smo si delujoči vulkan Turiallba. Ogled je voden in strogo nadzorovan. Potrebno je najeti vodiča, ki te iz mesta pripelje do prve "kontrolne točke". Tu dobiš navodila in opremo. Potem te z drugim avtom odpeljejo do druge "kontrolne točke", ki je že na vulkanu. Tu se ponovno presedeš v drug avto, ki te odpelje tik pod vrh vulkana. Nato pot nadaljuješ peš. Kostaričani so namreč zelo ponosni na svoje naravne danosti in jih zelo ščitijo (največ 16 ljudi gre lahko na enkrat na vulkan). Ker je vulkan delujoč smo bili deležni posebnih opozoril in opreme (čelada, očala, maska). Ko prideš na vrh vulkana je zrak zelo redek in težko dihaš, poleg tega smo boli na višini 3000 m in še nekaj. Povrh vsega je vulkan še delujoč kar pomeni, da izloča snovi, ki so neprijetnega vonja (žveplo in podobno).

Vulkan od daleč

Vulkan od blizu

Obvezna oprema

Na vrhu vulkana naj bi bil razgled neverjeten ob pogoju, da je lepo vreme. Mi nismo imeli sreče, saj je bila megla.


Na vulkanu

sreda, 21. december 2011

Kostarika - svetovno prvenstvo v raftu

Svetovno prvenstvo v raftu je bil glavni razlog celotnega potovanja. Začelo se je z otvoritveno ceremonijo, 6. oktobra 2011 v dopoldanskem času. Vseh 33 ekip (ženskih in moških) se je sprehodilo v povorki skozi mesto Turiallba, kjer so bile zvezde, kot sem že omenila. Nato se je slavnostna otvoritev nadaljevala v dvorani, kjer so potekali govori raznih pomembnih oseb, predstavitev himne,....

Povorka vseh sodelujočih ekip, na sliki je naša ekipa

Otroci so zbirali podpise tekmovalcev. Očitno so tekmovali kdo jih bo več dobil :)


V naslednjih 4 dneh so se odvijala tekmovanja na reki Pacuare v 4 disciplinah in sicer šprint, head to head, slalom in spust.

Reka Pacuare

Vsak dan in vsako tekmovanje je bilo posebno iz različnih razlogov. Predvsem organizacijskih! Organizacija ni bila ravno najmočnejša točka tega svetovnega prvenstva. Neprastane spremembe, zamujanje,.... Toda mi se nismo dali. Prišli smo navijat za našo ekipo! :) Ekipa slovenskih navijačev je bila najštevilčnejša (kar 32 nas je bilo vse skupaj) in seveda najglasnejša! :D To se je poznalo tudi pri rezultatu slovenskih raftašev. Fantje so dosegli 3. mesto v slalomu, 3. mesto v spustu in 3. mesto v skupnem seštevku, kar pomeni, da je Slovenija dosegla 3. mesto na svetovnem prvenstvu v raftu!!! :D BRAVO FANTJE!!!!!!! :D Ekipo so sestavljali Aljaž Kulovec, Marko Mihelič, Matic Terčelj, Peter Vogrinec, Jan Petković in Zvone Derganc.

Fantje na podelitvi


Pisala sem že o razdaljah in naravi v Kostariki. Naj napišem še nekaj več.... Od hotela (ni bil ravno hotel, samo oni tako rečejo :P) kjer smo živeli in do prizorišča dogajanja smo imeli približno uro in pol vožnje. Od tega je bilo 45 minut vožnje po asfaltu, 45 minut pa po makadamu. Ceste so ozke in ovinkaste poleg tega je veliko vzponov in spustov. Naj še omenim, da so kostariški vozniki eni izmed slabših. Res ne vem kako naredijo vozniški izpit! Prestave ne zamenjajo do zadnjega. Kaj to pomeni....iz doline se vozi v hrib v 3 prestavi in ko se začne hrib sploh ne premenja ampak tišči dokler gre in potem ko ugotovi, da res več ne gre, se sredi hriba ustavi in premenja v 1 prestavo! In še to....v hrib se voziš 20km/h, hitreje ne gre :) Res so specialci!!!! Še to....vozijo predvsem močne mašine, terence 4x4 in podobno. Še to naj omenim. V mini bus, ki sprejme največ 25 ljudi, se nas je spravilo kar 32. Vozniki se ne obremenjujejo kaj preveč. Ko smo končno prispeli do končne točke vožnje, se je prava pustolovščina šele začela :) Potrebno je bilo priti še do samega prizorišča dogajanja, do reke Pacuare! Pot navzdol je trajala približno 1 uro. Še bolj zanimiva je bila pot navzgor :P Trajala je nekaj več kot 1 uro, bila je strma le na določenih mestih se je zravnala za nekaj metrov. 3 dni smo nabirali kondicijo, 8 km hoje. Pa tudi višinska razlika je bila nekaj čez 300m ali celo čez 400m, se ne spomnim več. Imel si možnost organiziranega prevoza za 5$ (na prevozu so zagotovo zaslužil) in še to pod pogojem, da ni bilo padavin. Čim je bilo deževje ta "organiziran prevoz" ni deloval. Na teh traktorjih, katere je dober delež obiskovalcev koristil si se počutil kot Žid, ki ga peljejo v koncentracijsko taborišče. Polna prikolica premočenih in omaganih ljudi. Res neprecenljivo! :)

Pot po makadamski cesti do prizorišča dogajanja

Navijačici Nina in jaz ter obvezna oprema: zastava, trobla in zelena majica.

Tudi naplesali smo se oz. ogrevanje pred hojo v dolino. Domačinki sta bili popolnoma navdušeni nad našo zagretostjo za ples. Še televizija nas je posnela in smo bile v večernem delu njihovega programa :)

Ena izmed 4 tekem

Zadnja tekma je bila spust. Spust pomeni, da veslaš določeno razdaljo npr. 15 km. In cilj spusta je bil v drugem mestu, v Siquirez-u. Metka (punca od Markota Miheliča) in jaz sva se odločile, da jih gremo počakat na cilj. Pravi podvig! :) Kupile smo karto za bus (1500 kolonov/ osebo) in se odpravile do omenjenega mesta. Vse kar smo vedele je to, da je cilj pri nekem mostu. Ko smo prispele v mesto nobeden od domačinov itak ni znal angleško. Hja...zdej smo pa tam :/ Uglavnm počasi smo se odpravile, v upanju da gremo v pravo smer. In smo hodile, hodile, hodile....in prišle do mosta...jej :) Ampak nismo vedele ali je to pravi most. Potem smo spraševale domačine in sploh niso znal angleško (spet!) smo poskušale s slovarjem (si predstavljate, da odpreš knjigo pred domačinom in iščeš besede po knjigi in jih povezuješ....hehehehehe.....veš kako je to smešno! :D) in potem končno po ne vem kakšnem naključju je bila v vasi ena ženska, ki je naravnost prfektno govorila angleško :D Na žalost pa nama ni znala povedat nič, ker ni vedela da se odvija svetovno prvenstvo v njihovi državi. Je pa potrdila, da je to eden in edini most v tem mestu katerega smo že same našle. In čakanje se je začelooooooooo. Čisto po naključju sta prišla na most 2 finca, ki sta naju približno usmerila (sta bila člana finske raft ekipe). Nekaj časa za tem pa so že začeli prihajati kombiji z ostalimi člani ekip...tako da smo jim pridno sledile in končno prišle do cilja. Jejjjjjjj...... :D Kupile smo še pivo, ki je bila želja fantov. In tako smo končno dočakale naše fante po 6-ih urah čakanja! Nato smo se še skupaj odpravili na uradno podelitev in zaključek svetovnega svetovnega prvenstva! :D

Čakanje na mostu, kjer se naj bi zaključil spust

V času bivanja v Kostariki je nastala tudi naslednja pesem...

Skoraj raj si Costa rica

same štenge in deroče reke

tu življenje skriva svoj zaklad

stara si kot sonce, toplejša kot pomlad

blatna pot vodi me

kamor hoče srce

v Costa rico

kjer je rafting

vodi me blatna pot

Kostarika - splošno

In smo odšli....proti cilju. S svojo prtljago smo se odpeljali do letališča v Orlandu, kjer smo čakali na let v Kostariko z Jet Blue-jem (nizkocenovni prevoznik). Bil je lep sončen dan in let je bil dokaj miren, le nekaj tresljajev smo začutili, ko smo leteli na Kubo. Med letom je bilo ponovno potrebno izpolnjevati obrazce za vstop v državo (opozorilo: za vstop v državo izpolniš le obrazec, pri izstopu pa plačaš takso, ker si bil v državi. Plačaš jo na letališču preden se čekiraš za let. Izpolniš spet obrazec in plačaš 26$). Človek se tega kmalu navadi :P


Ko smo prispeli v Kostariko smo morali opraviti vse obvezne preglede (carina,.....) :) Ob izhodu nas je počakal simpatičen mladenič, ki nam je delil nalepke "Costa Rica 2011 World Rafting Championship" - tako so nas "označili", da smo skupina, ki ima organiziran prevoz iz letališča do hotela :) Ko smo se vsi zbrali, naložili prtljago (res imajo poseben sistem nalaganja prtljage) in dobili osnovna navodila (za kostaričane je najpomembnejša beseda "PURA VIDA" = čisto življenje) smo se odpravili na pot. Peljali smo se iz glavnega mesta San Jose-ja do Turiallbe (mesto v osrčju Kostarike, že področje džungle).


Prvi vtisi.....Kostarika je revna država, kar se vidi že med letom. Ob pogledu skozi okno na letalu sem opazila barakarska naselja in ogromno zelenih površin. Tudi ko se dejansko voziš skozi mesta opaziš ogromno barak, neurejeno električno napeljavo (postavijo lesen drog in potem se na ta drog priključi 20 kabljev), ozke in neurejene ceste (glavne ceste so sicer asfaltirane, vendar potrebne obnove. Vse stranske ceste pa so makadamaste z velikimi luknjami katere se čuti med vožnjo. Imajo tudi avtoceste :P), umazane ulice (čeprav imajo urejena mesta za odlaganje smeti, še vedno veliko smeti pustijo na tleh)......itd. Izjema je glavno mesto, ki je urejeno. So grajene stavbe. Je pa tudi odvisno kater predel Kostarike obiščeš. Mi smo bili v osrednjem, kjer je dejansko džungla. Zahodni del Kostarike je popolnoma turističen in tudi lepše urejen, prilagojen turistom.

Pogled iz letala na Kostariko

Električna napeljava

Stranska ulica v glavnem mestu San Jose

Razdalje.....Kostarika ni tako majhna država, je skoraj da dvakrat in pol večja od Slovenije po površini. Je pa "težko" premagovati razdalje, se pa hitro navadiš. Ker imajo slabe ceste lahko za 10 kilometrov vožnje porabiš tudi do 2 ure, kar je v primerjavi z našimi razmerami veliko. Pri njih teče življenje zelooooooo počasi in umirjeno! Nikoli se jim ne mudi, pri njih je vedno "mañana" oz. jutri oz. bo že, ko bo :D :P


Križišče v glavnem mestu.

Jezik.....uradni jezik je španščina in če nimaš osnov španščine, se z večino prebivalstva težko kaj zmeniš (govorim za predele katere smo obiskali mi). Angleško se lahko sporazumevaš le s posamezniki, ki imajo opravka s turisti. Torej...ali španščina ali govorica telesa :P Je pa res, da se lahko zelo hitro naučiš nekaj besed v španščini kot na primer: "cerveza" = pivo, "gracias" = hvala, .... te so bile najbolj pogoste :)

Denar.....njihova valuta je kolon. Lahko plačuješ s koloni ali dolarji. Mi smo plačevali z dolarji. Razmerje je približno 1000 kolonov = 2$. Še opozorilo....če plačuješ z $ oni vse zaokrožujejo navzgor, tako da preplačaš določeno stvar. Morda je celo bolje, da zamenjaš nekaj $ za kolone in plačuješ v kolonih. Poleg tega, ti pri plačilu z $ vračajo kolone (kar je logično). Z $ smo lahko plačevali v trgovinah, restavracijah, taxi, mini bus, vse vstopnine,....nismo pa mogli plačevati lokalnega oz. regionalnega busa oz. vsega ostalega javnega prometa. Za plačevanje le tega so potrebni koloni. Plačevanje je možno tudi s karticami (MasterCard, Visa, Visa Electron, Diners....) vendar samo v določenih hotelih, restavracijah, trgovinah.....bodi pozoren pri vhodu na seznam
kartic s katerimi je možno plačevati.

Koloni, kovanci. Imajo tudi bankovce.

Hrana in pijača.....riž in fižol, fižol in riž, riž in fižol,.....zajtrk, kosilo, večerja! :) Vrjamem, da se sliši smešno, samo tako je! :) Vsi njihovi obroki so sestavljeni iz riža in fižola + še nekaj zraven - odvisno od obroka. Ponavadi dobiš kakšne tortilje, jajca, meso (riba, piščanec....). Imajo pa ogromno sadja. Banane lahko dobiš kadarkoli in kjerkoli. Odtrgaš jo lahko z drevesa, olupiš in poješ :) Njihova hrana ni slaba, je pa drugačna od naše. Je lažja. Se pa človek hitro navadi, ni druge :) Dobro je, da imaš s seboj tudi kaj "domačega", da malce poplakneš pred in po jedi, da ne bi slučajno prišlo do kakšnih prebavnih motenj. Takšen sreče nisem imela, ker sem pridno uporabljala "domače" pijače (šnops, borovničke.....) :D Ne pozabi piti (ustekleničeno) vodo!!!

Tortilje s fižolom

Ena izmed jedi katero strežejo v restavraciji


Vreme.....v času, ko smo bili v Kostariki (oktober) je bilo vreme solidno. Sem in tja nas je presenetilo rahlo pršenje dežja, nekaj nalivov....hehehehe :P Ja, dež je sestavni del dneva, se pa padavine razlikujejo glede na jakost in trajanje. Včasih le prši nekaj minut, včasih malo dlje, včasih pride naliv, ki traja nekaj minut včasih malo dlje. Dež je! :) Temperature so tudi "prijetne". Okoli 7 ure zjutraj smo že imeli 30 stopinj Celzija. In po 15 minutah hoje si že (lahko) zašvical ful :P V ozračju je veliko vlage. Po pravici povedano sem pričakovala veliko večjo sparino, vendar je ni bilo. Približno tako kot pri nas, ko se v vročem poletnem dnevu naredi ploha in potem po plohi človek malce "težje zadiha". Vremenu primerno je potrebno tudi nositi oblačila in obutev. Fajn je, da imaš hitrosušeča oblačila in obutev oz. stvari, ki ne premočijo. Najboljša obutev za hojo po Kostariki so gojzarji (takoj ko greš malo ven iz mesta jih potrebuješ) in gumijasti škornji (mesta). Dan se začne delati okoli 4 ure zjutraj, ob 18 uri pa je že popolna tema. Tako, da smo se morali tudi mi privaditi tem razmeram. Spat smo hodili okoli 20 ure, najkasneje okoli 21 ure. Bujenje pa je bilo okoli 4 ure oz. 5 ure zjutraj :) Ker je sonce prisotno večino časa (tudi ko je oblačno ali dežuje) je fajn, da si namazan s kremo za sončenje (zelooooo hitro te opeče! - preverjeno na lastni koži!!!). Kar se tiče pa zaščite pred raznimi marčesi in podobnimi insekti je dobro imeti repalent, katerega kupiš v lekarni. Priporočam, da kupiš tistega, ki ima najvišji faktor (v Slo je to 30) nekega sredstva, ki te zaščiti - vprašaj v lekarni, oni to vedo!

Narava in živali.....kot sem že napisala je Kostarika izjemno zelena država. Kamorkoli se obrneš vidiš polno grmičkov kave (rastejo povsod, ravno, strmo.....), praprota, trave, drevja.... Je pa tudi zelo razgibana država, skoraj da ni ravnine. Izjemno gričevnata in hribovita. Tudi živali, katere pri nas spremljamo zgolj preko slik lahko tam dejansko srečaš. Ščurki, škorpjoni, pajki, kače, žabe....to je nekaj čisto vsakdanjega :) To so njihove "domače" živali, kot pri nas mačka ali
pes.

Škorpijona sredi dnevnega prostora. Kar iz stropa sta padla :P







Ljudje.....kostaričani naj bi bili najsrečnejši ljudje na svetu (tako kažejo zadnje raziskave). Nimajo vojske. Ves denar usmerijo v zdravstvo in šolstvo. Slednje se tudi vidi, saj so šole skoraj da povsod (šolo ustanovijo že samo za 5 otrok!!!). Kostaričani so predvsem zadovoljni z majhnimi stvarmi, enostavno znajo uživati s temi stvarmi katere imajo, pa čeprav nimajo veliko. Vedno so nasmejani. So manjše postave in temnejše polti, ter nekoliko bolj "okrogli" - tista tipična latino postava :) Za njih je bilo svetovno prvenstvo v raftu eden izmed dogodkov njihovega življenja! Vsi so se želeli slikati s posamezniki iz ekip, želeli so avtograme....noro, človek se je počutil kot zvezda :P

Hočeš nočeš....v Kostariki si bil zvezda :)

Paparaci...hehehe :)

Še policisti so za trenutek odložil svoje delo in fotkal povorko ekip, ki so nastopile na svetovnem prvenstvu v raftu.

Šolarči v uniformah. Vsi nosijo uniforme v šoli.

Navezovanje stikov z domačini