Zakaj tak naslov vam razlozim malo kasneje, za zacetek pa naj vam opisem nas izlet na karibsko morje.
Zaradi same blizine tekme in zaradi malo slabse organizacije treninga s strani organizatorja smo se vceraj odlocili, da si vzamemo prost dan. Kaj delati? No sweat kot bi rekli nasi sostanovalci. :) Hitro smo se odlocili in se odpravili proti karibskemu morju. Po vseh tezavah z nasim voznikom, ki sploh ni prisel, smo z nekaj urno zamudo startali. Pot do mesta Limon ni bila, razen povecanega tovornega prometa, nic kaj posebna. Drugacna zgodba pa je bila plaza. Smeti, umazanija,... Nic kaj lepo. Z kombijem smo naredili krog po mestu in povedano po pravici me je bilo sredi belega dne strah stopiti iz kombija. Ustavili smo se na plazi, kjer smo si privoscili kosilo, kopanje ter metanje frizbija.
Ko smo prisli nazaj na ranc nas je vecerja ze skoraj cakala. Ampak ta vecerja ni bila navadna. Mark, lastnik, se je res potrudil in pripravil nam je vecer z live music. Vzel je kitaro in nam zapel par pesmi, kot se za starega surferja spodobi. Res nepozabno. Od tu tudi naslov tokratne objave. Po koncani vecerji in koncertu, Mark se je se enkrat vec dokazal kot odlicen gostitelj, smo se pocasi odpravili spat.
Danasnji dan, cetrtek, pa smo zaceli z slavnostno otvoritvijo prvenstva. Vse reprezentance smo se zbrale v Turrialbi kjer smo naredili krog po ulicah do sportne dvorane. Tam so imeli taksni in drugacni "vplivnezi" govor in svetovno prvenstvo v raftingu 2011 se je zacelo!
Po koncani otvoritvi so nas domacini dobesedno obkolili in potrebno se je bilo slikati in deliti avtograme. Pocutili smo se kot prave zvezde. No, saj tudi smo!! :)
Trenutno smo vse ekipe zbrane na rancu, delamo se zadnje priprave na jutrisnji dan, predvsem pa se druzimo in zabavamo. Kaj takega mora clovek vsaj enkrat doziveti v zivljenju, kajti kljub temu da smo si na vodi nasprotniki smo tukaj na rancu postali res pravi prijatelji.!! It rock!!
četrtek, 6. oktober 2011
torek, 4. oktober 2011
Costa Rica - precudovito
Ola.
Da se vam ze na zacetku opravicim, da bom pisal brez sumnikov, kajti tukajsnji racunalniki ne podpirajo sumnikom, tako da bom pisal brez znakcov. :)
Torej. V sredo 28.9. smo iz Zagreba odleteli proti Frankfurtu, kjer smo morali cakati skoraj stiri ure na let proti Costa Rici. Kot se za fante, kot smo mi spodobi, smo bili v Frankfurtu vsi ze zelo lacni, tako da smo se podali na lov za iskanja hrane. Po dveh neuspelih poizkusih, nam je v tretje konco uspelo. Po voznji z vlakcom iz enega terminala na drugega smo nasli Burger King. O kako je pasal. :)
Iz Frankfurta smo startali malo pred polnocjo. Leteli smo do Dominikanske republike, kjer smo kaksno urco malo posedeli na letaliscu nato pa naso pot nadaljevali proti San Joseju (Costa Rica).
Ob prihodu iz letalisca smo takoj zacutili vrocino in vlago, vendar se nismo dali prevec motiti. Cakal nas je ze avtobus in odpravili smo se proti Turialbi od tam naprej pa proti campu imenovanemu Eco Village. Ob prihodu v Eco Village smo takoj videli, da nase bivanju v kampu v casu svetovnega prvenstva ne bo najbolj optimalno in ugodno. Odlocili smo se da gremo na Bella Vista ranc. Bella Vista ranc je ranc, katerega nam je priporocil ameriski prijatelj Todd, ki je prav tako raftas. Tudi oni spijo na tukaj in prav so imeli, da so nam rezervirali sobo. Hvala Todd. :) Poleg nas in americanov so tukaj se Novozelandke.
Pri vhodu na ranc nas je pricakal lastnik Mark. Z zeno sta lastnika prelepega ranca na vrhu hriba. Res sta modela. Takoj sta nas sprejela kot da se poznamo ze deset let. HUDO!!
Pokazal nam je sobo (spimo na skupnih leziscih) in nam razlozil par pravil od katerih smo si vsi zapomnili se posebaj enega. Vse torbe ki cez noc ostanejo na terasi je potrebno zapirati, kajti v njih lahko pridejo kace, skorpijoni ali pajki. Hmm zanimivo. :)
No z vsemi navodili v glavi in z malo straha smo se spravili spat. Zjutraj pa novo presenecenje. Precudovit pogled na vulkan. :)
No pa da ne boste mislili, da smo samo turisti naj napisem se kako potekajo treningi.
Ker smo prisli par dni pred uradnim delom svetovnega prvenstva je vsa organizacija se bolj tako tako. No saj je se vedno. :)
Voznja od ranca do proge traja cca. 30 min, od tega 20 min po makedamu. Ker z avti zaradi zelo strmega klanca in blata ni mogoce priti cisto do proge se je potrebno podati na krajsi sprehod. Sprehod traja cca. 45min: 4,2 km z 450 m visinske razlike. :) Krajsi sprehod ne? :) Brez novih gojzarjev bi bilo pa res zanimivo :)
Proga je skrita v popolni divjini. Vse je odmaknjeno od civilizacije. Nikjer nobene stavbe, nobenega asfalta, betona, nicesar. Vse je zeleno, divje, noro! Voda je topla in divja. Ker skoraj vsak dan dezuje se vodostaj dnevno spreminja za 20 - 30 cm.
Tukaj bo potekal sprint, head to head, slalom in start spusta.
Dolzina spusta je zaenkrat cca. 40 min, vendar se vedno ne vemo kje tocno bo cilj, tako da ce ga bodo prestavili bo dolzina spusta nekje med eno uro in petnajst minut in eno uro in pol. Spust poteka po cisti divjini. Vse je tako kot na progi zeleno in cista divjina. Res lepo!
Pura Vida!
Da se vam ze na zacetku opravicim, da bom pisal brez sumnikov, kajti tukajsnji racunalniki ne podpirajo sumnikom, tako da bom pisal brez znakcov. :)
Torej. V sredo 28.9. smo iz Zagreba odleteli proti Frankfurtu, kjer smo morali cakati skoraj stiri ure na let proti Costa Rici. Kot se za fante, kot smo mi spodobi, smo bili v Frankfurtu vsi ze zelo lacni, tako da smo se podali na lov za iskanja hrane. Po dveh neuspelih poizkusih, nam je v tretje konco uspelo. Po voznji z vlakcom iz enega terminala na drugega smo nasli Burger King. O kako je pasal. :)
Iz Frankfurta smo startali malo pred polnocjo. Leteli smo do Dominikanske republike, kjer smo kaksno urco malo posedeli na letaliscu nato pa naso pot nadaljevali proti San Joseju (Costa Rica).
Ob prihodu iz letalisca smo takoj zacutili vrocino in vlago, vendar se nismo dali prevec motiti. Cakal nas je ze avtobus in odpravili smo se proti Turialbi od tam naprej pa proti campu imenovanemu Eco Village. Ob prihodu v Eco Village smo takoj videli, da nase bivanju v kampu v casu svetovnega prvenstva ne bo najbolj optimalno in ugodno. Odlocili smo se da gremo na Bella Vista ranc. Bella Vista ranc je ranc, katerega nam je priporocil ameriski prijatelj Todd, ki je prav tako raftas. Tudi oni spijo na tukaj in prav so imeli, da so nam rezervirali sobo. Hvala Todd. :) Poleg nas in americanov so tukaj se Novozelandke.
Pri vhodu na ranc nas je pricakal lastnik Mark. Z zeno sta lastnika prelepega ranca na vrhu hriba. Res sta modela. Takoj sta nas sprejela kot da se poznamo ze deset let. HUDO!!
Pokazal nam je sobo (spimo na skupnih leziscih) in nam razlozil par pravil od katerih smo si vsi zapomnili se posebaj enega. Vse torbe ki cez noc ostanejo na terasi je potrebno zapirati, kajti v njih lahko pridejo kace, skorpijoni ali pajki. Hmm zanimivo. :)
No z vsemi navodili v glavi in z malo straha smo se spravili spat. Zjutraj pa novo presenecenje. Precudovit pogled na vulkan. :)
No pa da ne boste mislili, da smo samo turisti naj napisem se kako potekajo treningi.
Ker smo prisli par dni pred uradnim delom svetovnega prvenstva je vsa organizacija se bolj tako tako. No saj je se vedno. :)
Voznja od ranca do proge traja cca. 30 min, od tega 20 min po makedamu. Ker z avti zaradi zelo strmega klanca in blata ni mogoce priti cisto do proge se je potrebno podati na krajsi sprehod. Sprehod traja cca. 45min: 4,2 km z 450 m visinske razlike. :) Krajsi sprehod ne? :) Brez novih gojzarjev bi bilo pa res zanimivo :)
Proga je skrita v popolni divjini. Vse je odmaknjeno od civilizacije. Nikjer nobene stavbe, nobenega asfalta, betona, nicesar. Vse je zeleno, divje, noro! Voda je topla in divja. Ker skoraj vsak dan dezuje se vodostaj dnevno spreminja za 20 - 30 cm.
Tukaj bo potekal sprint, head to head, slalom in start spusta.
Dolzina spusta je zaenkrat cca. 40 min, vendar se vedno ne vemo kje tocno bo cilj, tako da ce ga bodo prestavili bo dolzina spusta nekje med eno uro in petnajst minut in eno uro in pol. Spust poteka po cisti divjini. Vse je tako kot na progi zeleno in cista divjina. Res lepo!
Pura Vida!
Naročite se na:
Objave (Atom)