3.
dan:
Po še eni dobro prespani noči je danes sledil ogled mesta
Hermanus. Mesto je predvsem znano po opazovanju kitov, katere se lahko opazuje
kar iz pločnika v centru mesta ali pa na za to namenjenih ploščadih na robu
pečin. Midva sicer nisva videla nobenega (sezona selitve se zaključuje z
decembrom), sva pa videla jato delfinov.
Današnji dan sva si vzela v bolj umirjenem ritmu, zato sva
se najprej odpravila na krajši sprehod po mestu. Ustavila sva se v lokalu Just
Pure Bistro, kjer sva si privoščila belo kavo ter rogljiček z maslom in
marmelado. Lokal je res lepo rustikalno opremljen z dobro postrežbo in dobro
hrano (vsaj rogljiček je bil J).
Lokal je očitno med domačini in tujci zelo poznan, kajti cel čas najinega
obiska je bil nabito poln.
Po počitku sva se sprehodila po Cliff Path. To je urejena
pot po robu pečin s klopcami namenjenimi počitku in opazovanju morja in kitov.
Tukaj sva prvič opazila Rock Dassies ali Rock hyrax. To je morskemu prašičku
podobna žival, vendar nekajkrat večja (v dolžino zraste do 50 cm in tehta
približno 4 kg).
Pot sva nadaljevala proti Betty’s Bayu, kjer domujejo
afriški pingvini (veliki do 65 cm in težki okoli 3 kg). Pingvinom so družbo delali še kormorani in
“skalnate marjetice” (Rock Dassies).
Jutri se najino potovnje nadaljuje v Stellenboschu, v mestu,
ki je znano po vinarstvu.
4.
dan:
Spakirala sva kovček in ruzaka ter se odpravila proti notranjosti,
proti Stellenboschu. Danes je vozila Mateja in njej komentar na vožnjo po levi
je bil: “Spet se počutem kot novo pečeni voznik, ki je prvič na samostojni
vožnji.” Res je tako, vse veš kaj moraš naredit, ampak je vseeno vse čudno. J
Peljala sva se mimo
Betty’s baya proti Gordon bayu. Del poti je cesta speljana čisto ob morju in
razgled je res fantastičen.
Nato cesta zavije v notranjost med vinograde in
takoj nama je bilo jasno, da prihajava v neki nov svet. Povsod sami vinogradi,
hiše in okolice hiš so bolj urejene, naspoh se čuti višji standard. Google maps
naju je spet brez problema pripeljal do centra mesta, kjer sva parkirala in se
odpravila v bližnji shoping center, ker sva bila z najino Airbnb gostiteljico
zmenjena šele čez eno uro. Po spiti kavi in izoriščenem free wi-fi ju, sva se
odpravila do najinega naslednjega prenočišča. Tudi ta hiša je bila “opremljena”
po južnoafriških standardih - okoli hiše visoka železna ograja. Enako kot pri
prvi gostiteljici, sva tudi tu za vsak
primer uporabila telefon, da sva ji sporočila, da sva prispela.
Po namestitvi v zares lepo sobo sva se odpravila nazaj v
center mesta. Sprehajala sva se po ulicah, katere so polne majnih lokalov s
hrano in pijačo ter majhnih butičnih trgovinic z oblačili in decorjem za dom. V
enem izmed lokalov sva si privoščila domače pivo ter dilco južno afriških suhomesnatih
izdelkov ali kot bi rekli doma, nekaj za na piknt.
Jutri se odpravljava na degustacijo vin. Resno sva v skrbeh,
da ne bodo stregli dovolj polnih kozarcev. J
5.
dan:
Danes je bil dan za degustacijo. V planu je bil postanek pri dveh pridelovalcih
vina, enem pridelovalcu konjaka in enem pridelovalcu penečih vin. Pred info
točko v Stellenboschu nas je ob 9.45 pobral kombi podjetja Vine Hoper, ki je
bil zadolžen za naše razvažanje. Odločila sva se za organizirano degustacijo,
čeprava nama tipično turistične organizirane aktivnosti ne ležijo, izključno
zaradi vrnosti (če bi malce preveč spila… J
).
Najprej smo se ustavili pri Fleur du Cap @ Die Bergkelder.
To je podjetje, katero se ukvarja s prozvodnjo vin v enormnih količinah. Letno
proizvedejo 12 milijonov litrov vina. Njihova polnilnica ima kapaciteto 10.500
flaš na uro in poleg vina polnijo še nekatere žgane pijače. Svoje produkte
prodajajo po celem svetu. Kar naju je res fasciniralo je to, da niso lastniki
niti enega vinograda. Celotno zalogo grozdja dobijo od vinogradnikov iz okolice
Cape Towna.
Po uvodni predstavitvi in ogledu kleti, kjer lahko hranijo do
27.000 hrastovih sodov s kapaciteto vsakeka okoli 300 litrov smo začeli z
degustacijo (degustirali smo 5 sort vina) in ogledom prvotne kleti. Sicer nisva
neka poznavalca vin, ampak obema se je zdelo, da so degustacijo zelo lepo
stopnjevali in zaključili z zares sladkim vinom pozne trgatve.
Po degustaciji prvih vin smo se odpeljali na novo
degustacijo k Van Ryn’s Destillery. Tukaj smo pokušali tri različno stare
konjake (stare 12, 15 in 20 let), poleg vsakega konjaka pa so dodali tudi
izbrano mini sladičko, katere okus se naj bi ujemal s konjakom. Razložili so
nam barve in okuse, kakšna je razlika med različno starimi konjaki, kako se
pravilno drži kozarec in kako se pravilno pije konjak. Po degustaciji smo si
ogledali proizvodnjo in izdelavo hrastovih sodov, katere uporabljajo pri
staranju konjaka.
Tretja na vrsti je bila The House of J.C. Le Roux., katera
je znana po penečih vinih. Pred degustacijo smo si nahitro prebrali par stavkov
o proizvodnji penečih vin, dobili smo sladoled iz penine, nato pa so nas
posedli za mizo za degustacijo. Degustirali smo 5 različnih penečih vin, poleg
pa smo dobili še olive. Po degustaciji nas je čakalo kosilo, ki je bilo zares
okusno ter odhod na naslednjo degustacijo.
Zadnja degustacija dneva je bila pri Uitkyk Wine Estate.
Tudi tukaj smo dobili v degustacijo 5 različnih sort vina in žal morava
priznati, da je bila to najslabša degustacija dneva. Natakar nam je natočil
kozarce, na hitrco povedal stavek ali dva o vinu in to je bilo to, do naslednjega
kozarca.
Za zaključek je res potrebno pohvaliti prvo in drugo
degustacijo pri Fleur du Cap @ Die Bergkelder ter Van Ryn’s Destillery, kjer so
si res vzeli čas in naredili degustacijo zanimivo, medtem ko zadnja dva žal
nista vredna pohvale (razen kosila).
6.
dan:
Po včerajšnjem degustiranju je prav, da sva danes naredila
nekaj malo bolj športnega. J
Odločila sva se, da greva pogledati bližnji naravni rezervat Jonkershoek Nature
Reserve. Z avtom sva se pripeljala do vhoda v rezervat, kjer sva se morala
prijaviti in plačati 40 randov na osebo. Nato sva se z avtom odpeljala cca 4 km v
notranjost rezervata (groba makadamska cesta!), kjer sva parkirala in začela
najin pohod. Pohod sva začela ob 10 dopoldne in že sva bila prepričana, da sva
prepozna in da sva zadnja, ki bosta daneš še štartala. Izkazalo se je, da sva
se zmotila. Okoli 13.00, ko sva se vračala nazaj, sva nasproti srečala še kar
nekaj pohodnikov.
Od samega pohoda nisva vedela kaj naj pričakujeva, razen
tega, da bovo med potjo videla dva slapova. Pot je speljana med nizkim rastjem,
grmovjem, po pesku in kamnih brez kakršne koli sence, razen neposredno pod
slapovoma. Sama pot ni pretirano zahtevna, jo pa dodatn oteži žgoče afriško
sonce. Brez kreme za sončenje, kape ali klobuka in zadostne količine pijače
nimaš tukaj kaj iskati. Na začetku sva dobila zemljevid, kjer je bilo na hrbtni
strani napisano katere živali lahko srečava, ampak razen parih kuščarjev in žab
nisva srečala nobene druge živali (srečala bi lahko kače, pajke, pavijane in
celo leoparda – baje se jih zelo redko opazi).
Približno na pol poti sva zavila iz glavne poti in se
ustavila pri prvem slapu. Glede na to, da je celotna pokrajina sicer kar
zelena, ampak še vedno zelo suha, je okoli slapa kar veliko vode. Po parih
minutah postanka sva se odpravila naprej proti drugemu slapu. Ko sva prišla do
konca poti sva morala splezati čez par skal in pot nadaljevati še cca 200
metrov v notranjost soteske. Takoj po vstopu v sotesko sva začutila kar precejšno
razliko v temperaturi. Po približno 200-ih metrih sva prišla do slapa. Tukaj
sva se odpočila in pojedla malico, ki sva jo prinesla sabo, še malo
“polenarila” in se odpravila nazaj.
Takoj ko sva stopila iz soteske sva bila spet soočena z
žgočin soncem. Po malo več kot eni uri hoje sva se vrnila nazaj k avtu. Za
celotno pot (dolga naj bi bila 6.5 km) z vsemi postanki sva potrebovala
približno 3,5 ure.
Ni komentarjev:
Objavite komentar