Po dolgem času sva se odločila, da spet odpotujeva. Vzela sva potni list, letalsko karto, kratke hlače in japanke
1.
dan:
Odhod iz Novega mesta ob 10.00 z vmesnim postankom za malčko
na bencinski črpalki. Prihod na letališče Marco Polo malo čez 13.00. Po
check-inu se je začelo dolgo čakanja v vrsti za pregled. Po pregledu še mal
čakanja, boarding na letao in vzlet ob 15.25.
V Dubaj smo prileteli po planu. Še malo čakanja in sledil je
še zadnji let do končne destinacije – Cape Towna. Tudi v Cape Town smo
priletetli po planu.
Ampak, sedaj se je pa šele začelo čakanje v vrsti za pregled
potnih listov. Po eni uri čakanja v vrsti sva končno prišla na vrsto in
naletela na še eno težavo. Najine vize v računalniku niso mogli sprejeti. Po
mučnih 20 minutah so končno le nekako našli najino vizo v sistemu in odpravila
sva se lahko naprej.
Sledila je menjava denarja, nakup SIM kartice in prevzem
rent-a-cara. Seveda tudi pri rent-a-caru ni šlo brez čakanja v vrsti.
OK končno sva vse uredila, sedaj pa gas do hiše kjer sva
rezervirala prenčišče za prve tri noči. Aja pa po levi se je treba vozit!
Do hiše naju je pripeljal Google maps tako, kot da bi bil že
kdaj tukaj. J
Nasvet:
če želite uporabljati Google maps v tujini brez povezave, morate predhodno s
prenosom podatkov ali še boljše z WiFi-jemna na telefon naložiti zemljevid
področja, katerega boste obiskali.
Pred spanjem sva si še malo ogledala bližnjo okolico,
naredila nekaj fotk in se odpravila na zaslužen počitek.
2.
dan:
Zjutraj sva se zbudila naspana kot že dolgo ne. Seveda sva
se zbudila že v dan, kajti sonce tukaj vzhaja pred šesto uro zjutraj.
Po zajtrku sva se uro in pol vozila do najjužnejše točke
afriškega kontinenta. Ceste so urejene in vozne, pokrajna hribovita in precej
enolična. Med potjo ni bilo nobenih posebnosti, razen v enem ovinku sta nama
družbo na cesti delali dve opici.
Najjužnejša točka se imenuje Cape Agulhas. Tukaj stoji drugi
najstarejši svetilnik v Južni Afriki Cape Agulhas Lighthouse, zgrajen leta
1849. Seveda sva se povzpela nanj. Moški na blagajni (vstopnina v svetilnik je
bila 28 Randou na osebo, kar pomeni slaba 2 €) nama
je rekel, da gor res piha, ampak mu nisva najbolj verjela, dokler nisva prišla
na vrh. Sprehodila sva se tudi do najjužnejša točke L’Agulhas, ki se nahaja približno 1 km stran od svetilnika, na tej točki se srečata Indijski in Atlantski ocean.
Na poti nazaj sva se ustavila na bližnji plaži, kjer sva si
pogledala kite surferje (dan je bil idealen za njih, ker je res pihalo) ter pot
nadaljevala proti mestu Hermanus. Med vožnjo sva v ogradi opazila še zebro in
antilope. V Hermanusu sva si nahitro pogledala center mesta, ter si pri Marjanu
privoščila belgijske vaflje za večerjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar