Proti domu

13.     dan:

Danes sva imela planiran ogled Robben Islanda. Ker je bil začetek ogleda šele ob 13.00 sva se zjutraj po počasnem prebujanju odpravila v bližnji lokal na pozni zajtrk, po zajtrku pa počasi proti V&A Waterfrontu, od koder se je začel ogled.

Ker sva karti za ogled kupila že doma preko spleta, sva se morala ob prihodu samo postaviti v vrsto in počakati, da so naju spustili na katamaran. Pot tja ni bila preveč razburkana, tako da sem jo jaz preživel brez problema.

Ob prihodu na otok smo se posedli na avtobuse in dodeljen nam je bil vodič s šoferjem. Naš vodič je domačin na otoku, torej je eden izmed približno dvesto ostalih prebivalcev, kateri stalno živijo na otoku. Robben Island je zelo velik in močan del zgodovine Južne Afrike in zato je bilo cel čas ogleda pri vodiču čutiti zelo veliko spoštovanje do tega kraja.

Na začetku smo se z avtobusom peljali okoli otoka, kjer smo si pogledali kje so včasih živeli pazniki, najstarejšo cerkev na otoku, pokopališče ter topove, katere so namestili v času 2. svetovne vojne. Prav tako smo si ogledali kraj kjer so morali zaporniki kopati apnenec. Med vožnjo smo si ogledali tudi stavbo v kateri je bil zaprt Robert Sobukwe. Sobukwe je bil edini zapornik na Robben Islandu, kateri je bil celoten čas služenja kazni na otoku v osami. Niso mu bili dovoljeni nobeni stiki z ostalimi zaporniki, niti nobeno pogovarjanje s pazniki.  S pazniki je lahko govoril le, kadar je dobil hrano in kadar je moral iti na stranišče.

Pot smo nadaljevali do stavb v katerih so bili zaprti ostali zaporniki. Zaporniki so bili razdejeni v skupine, glede na vpliv ter celo na nacionalnost. Najprej smo si ogledali skupinske celice v kateri je bilo zaprtih od 40-50 ljudi. Sprva so vsi zaporniki spali na tleh na podlogi, ki je podobna malo debelejšemu tepihu in šele nekaj let kasneje so dobili postelje.

Po ogedu skupinskih celic smo si šli pogledati še samice. V samicah so bili zaprti takratni voditelji, med njimi tudi Nelson Mandela. Samice so bile majhne sobe s podlogo za spanje, eno majhno mizico in vedrom za opravljanje potrebe tekom noči.

Po ogledu stavbe kjer so bili zaprti zaporniki smo se sprehodili do glavnih vrat zapora. Tukaj so se lahko zaporniki enkrat na pol leta srečali s svojimi bližnjimi (starejšimi od 18 let).

Sledila je pot na nazaj. Ker se je veter med ogledom okrepil je bila pot zelo razburkana, ampak ker sem lahko stal zunaj na palubi in opazoval kako se oddaljujemo od Robben Islanda in približujemo Cape Townu, sem jo preživel brez večjih posebnosti.

14.     dan:

Zadnji dan. Ob 20.00 sva imela let iz Cape Towna in pravzaprav tudi sama nisva vedela, kaj si naj še ogledava. Odločila sva se, da se odpraviva v center, kateremu sva se do sedaj kar malo izogibala.

Sam center mesta naju ni preveč navdušil. Po krajšem sprehodu in brunchu sva se odpravila nazaj v hišo v kateri sva spala in se poslovila od lastnikov. Odpravila sva se proti letališču in čeprav sva sprva mislila, da sva zelo zgodna se je na koncu izkazalo, zaradi gužve na letališču, da sva se prav odločila. Čakal naju je devet ur dolg let do Dubaja in nato še 6 ur leta do Benetk.

Greva gor v hribe...

11.     dan:

Tudi danes nama ni uspelo priplezati na Table Mountain. Vetrovi so bili premočni že v dolini, kaj šele na gori in zato tudi gondola ni obratovala. Odločila sva se, da obiščeva botanični vrt Kirstenbosch. Bila sva dovolj zgodna, da sva si večino vrta lahko ogledala v miru. Večina ostalih obiskovalcev je začela prihajati po 10.00 uri in kar naenkrat je bila gneča. V Kirstenbosch je veliko ljudi prihajalo s “piknik opremo” – dekca, košarica,… kar pri nas ni običajno, pri njih pa je to nekaj povsem “normalnega” (plačajo vstopnino v park, da se lahko v miru in varno družijo). Po urejenosti in izgledu je Kirstenbosch zagotovo slabši od našega Arburetuma, ima pa izjemno lepe površine za piknike in raznolike rastline. Sva pa prepričana, da je v spomladanskem času gotovo lepši kot sedaj.

Po ogledu vrtov sva se odpravila v mesto na kosilo v Sexy food. Sexy food je restavracija, ki streže izključno hrano, ki je naravna….To ni ravno hrana za naju za vsak dan, ampak treba je bilo probat. Po glavni jedi paše sladica J V znamenito slaščičarno Charly’s Bakery sva odšla po čokoladni mafin in kos korenčkove torte ter se odpeljala na Signal Hill, v upanju da ni takšne gužve kot v slaščičarni (čakala sva 30minut, da sva lahko sploh naročila mafin in tortico).

Na Signal Hill je bilo spet polno…meseca december injanuar sta pri njih turistično zelo močna, zato je toliko gužve. Odpeljala sva se še na plažo, da dobiva še malo barve, vendar žal neuspešno. Veter je bil zelo močan in neprimeren za ležanje na plaži. Seveda sva se vseeno zelo suvereno preoblekla in celo namazala s kremo, vendar sva na koncu po 20 minutah obupala in odšla proti najinem začasnem domu.

Čeprav se nisva preveč pretegnila sva se odločila, da greva prej v posteljo in se spočijeva za naslednji dan, ko sva imela v planu, da spet poskusiva srečo s Table Mountain.

12.     dan:

Ko sva se zbudila je bil zjutraj že lep dan, predvsem pa brez vetra. Hitro pojeva zajtrk, spijeva kavo in že sva v avtu na poti na Table Mountain. Odločila sva se, da bova gor pešačila, dol pa se bova peljala z gondolo, in ko prideva ob 8.15 na spodnjo postajo gondole (gondola je začela obratovati ob 8.00) je bila čakalna vrsta za na goro po najini oceni že vsaj 1,5-2 uri.

Vzpenjati sva se začela tik pod gondolo in po cca 500 metrih sva zavila levo proti Platteklip Gorge in pot nadaljevala proti vrhu. Sama pot ni preveč zahtevna, čeprav nekaj fizične (nekateri tudi psihične J ) kondicije je dobro imeti. Ker je to ena lažjih in bolj direktnih poti je bila na poti res gužva in kar nekajkrat smo se morali malo počakati med sabo. Midva sva bila kar malce presenečena nad številom ljudi, ki se je odpravilo peš na goro.

Po dobrih dveh urah nama je uspelo priti na vrh, kjer sva pojedla malico in seveda opravila obvezno fotografiranje s pogledom na mesto in se odpravila z gondolo nazaj v dolino. Kljub velikemu številu turistov nama na gondolo ni bilo potrebno dolgo čakati.

Po prihodu v dolinu sva se odpravila na plažo, kjer sem jaz spet poskusil srečo s kopanjem v oceanu in že spet sem prišel samo do kolen v vodo. Zame je voda enostavno premrzla.

Ker sta naju Table Mountain in nastavljanje soncu na plaži kar malo izmučila, sva se malo prej odpravila v hišo. Jutri je v planu ogled Robben Islanda.

Cape Town, nenapovedana selitev in turizem

7.     dan:

Po enem tednu Južne Afrike je bila spet na vrsti selitev. Tokrat sva se preselila iz Stellenboscha v Cape Town. Sobo v Cape Townu sva rezervirala že pred časom in ob prihodu v stanovanje sva bila šokirana. Stanovanje ni izgledalo tako kot sva si predstavljala, zato sva se odločila da greva najprej v mesto in da bova sproti razmislila kako naprej. Odšla sva na V&A Waterfront. To je staro pristanišče, kjer je sedaj nakupovalno središče - ogromno trgovin, tržnica, restavracije, lokali in marina. Ker je bilo do novega leta še en dan in ker imajo domačini večinoma dopuste in ker je bilo seveda ogromno turistov je bila gužva res velika.

Po sprehodu, kavici in pivu sva se odpravila nazaj v sobo in začela iskati novo prenočišče. Dokaj hitro sva na Airbnbju našla primerno sobo in se odločila, da pošljeva povpraševanje ali jo lahko koristiva do konca najinega potovanja. Ker je bilo potrebno počakati na odgovor gostitelja in ker je bilo že res pozno sva prvo noč prespala v sobi, katero sva rezervirala sprva.

8.     dan:

Takoj zjutraj, po zelo slabi noči, sva oba najprej pomislila ali je že priše odgovor od gostiteljev. Ni bilo dolgo zatem, ko je res prišel in lahko sva se preselila v novo sobo. Takoj sva se odpravila pogledati prenočišče in ker sva bila še malo zgodnja sva se vmes še ustavila na zajtrku. Bil je odličen.

Ob prihodu v novo prenočišče sta naju gostitelja Kevin in Jenifer zelo lepo sprejela. Razkazala sta nama najino novo sobo s svojo kopalnico in razložila hišna pravila. Po krajšem pogovoru sta naju povabila še na praznovanje novega leta z njima in še z nekaterimi prijatelji. Ker sama nisva imela nobenih drugih planov sva povabilo sprejela in na koncu se je izkazalo, da sva se prav odločila.

Poleg selitve sva se popoldne odpravila še na ogled plaže v kraju Muizenberg. Znana je po barvitih hiškah na plaži, katere lahko vidimo v skoraj vsakem vodniku ali razglednici. Plaža je peščena in kolikor daleč sva lahko videla je bila polna ljudi. Prevladovali so črnci, belcov sva videla samo nekaj malega za vzorec. Kasneje sta nama Kevin in Jenifer razložila, da je pri njih normalno, predvsem 1. januarja, da so plaže polne črncev in ostalih ljudi, ki prihajajo predvsem iz bolj revnih predelov ter iz notranjosti države, da preživijo prvi dan v novem letu na plaži.

Letos je bilo za naju novo leto malo drugačno, kot sva sicer navajena. Južnoafričani zelo radi pečejo na žaru ali braai kot rečejo oni. Kevin je kupil par zares velikih in lepih zrezkov, katere je spekel, Jenifer pa je pripravila preostanek večerje. Sama večerja je bila zares okusna in pa predvsem pospremljena z velikimi količinami vina.

Ob polnoči smo nazdravili s šampanjcem in pojedli sladoled. Okoli enih zjutraj so njuni prijatelji začeli odhajati in s Kevinom sva se odločila, da je najbolje, da odpreva še eno flašo vina…

9.     dan:

Zjutraj je glava malo bolela, ampak nič preveč resnega. Odločila sva se, da si greva pogledati akvarij Two Oceans Aquarium, ki se nahaja na V&A Waterfront. Namesto nepotrebnega pisanja sva spodaj samo priložila nekaj slik.

Ogled akvarija naju je kar utrudil, prevelika količina vina dan prej ni imela nič s tem, zato sva se ustavila še na kosilu. Po kosilu sva se se odločila, da se zapeljeva nazaj do prenočišča mimo nekaterih bolj poznanih plaž. Kevin in Jenifer sta imela prav. Plaže so bile nabito polne in za pot, katero bi morala prevoziti v pol ure sva potrebovala več kot uro in pol. Ljudje ležijo skoraj povsod in smetarji bodo imeli jutri res veliko dela da pospravijo vse smeti.

10.     dan:

Danes je bil v planu pohod na Table Mountain, ampak sva se zjutraj zaradi oblačnega vremena odločila, da si greva raje pogledat Cape of Good Hope in Cape Point. To je pomenilo še dodatni dve uri spanja.

Na poti do Cape Pointa sva se vozila po vzhodni strani polotoka Cape Peninsula in med potjo sva se morala enkrat ustaviti zaradi “blokirane ceste”. Na cesti je bil cel trop pavijanov. Iz avta sva jih na hitrco poslikala in se odpravila naprej.

Cape of Good Hope je park, vstopnina pa je nekaj manj kot 10 €. Z avtom sva se ustavila cca 300 metrov pred zapornicami in takoj sva vedela, da se bova načakala. Na vstop sva čakala približno 20 minut. Po vstopu se je potrebno peljati še cca 10 kilometrov. Cesta naju je pripeljala skoraj do svetilnika in odločila sva se, da se najprej povzpneva na hrib kjer stoji svetilnik. Nato sva se sprehodila še do drugega svetilnika, ki je 88 metrov nižje od prvega ter nato še do Cape of Good Hope. Sicer bi se lahko do Cape of Good Hope tudi zapeljala  z avtom, ampak sva se odločila da se raje sprehodiva, da ne bova tipična turista. J

Po ogledu Cape of Good Hope, sva se vračala po zahodni obali polotoka in ogledala sva si mesto Kommetjie ter pot nadaljevala po znameniti cesti Chapman’s Peak Drive. Cesta je poznana po fenomenalnem razgledu. Znamenitost ceste je tudi, da je vklesana v živo skalo.

Sedaj pa počivat, ker jutri pa greva res na Table Mountain.