Pingvini in vino

3.     dan:

Po še eni dobro prespani noči je danes sledil ogled mesta Hermanus. Mesto je predvsem znano po opazovanju kitov, katere se lahko opazuje kar iz pločnika v centru mesta ali pa na za to namenjenih ploščadih na robu pečin. Midva sicer nisva videla nobenega (sezona selitve se zaključuje z decembrom), sva pa videla jato delfinov.

Današnji dan sva si vzela v bolj umirjenem ritmu, zato sva se najprej odpravila na krajši sprehod po mestu. Ustavila sva se v lokalu Just Pure Bistro, kjer sva si privoščila belo kavo ter rogljiček z maslom in marmelado. Lokal je res lepo rustikalno opremljen z dobro postrežbo in dobro hrano (vsaj rogljiček je bil J). Lokal je očitno med domačini in tujci zelo poznan, kajti cel čas najinega obiska je bil nabito poln.

Po počitku sva se sprehodila po Cliff Path. To je urejena pot po robu pečin s klopcami namenjenimi počitku in opazovanju morja in kitov. Tukaj sva prvič opazila Rock Dassies ali Rock hyrax. To je morskemu prašičku podobna žival, vendar nekajkrat večja (v dolžino zraste do 50 cm in tehta približno 4 kg).

Pot sva nadaljevala proti Betty’s Bayu, kjer domujejo afriški pingvini (veliki do 65 cm in težki okoli 3 kg).  Pingvinom so družbo delali še kormorani in “skalnate marjetice” (Rock Dassies). 

Jutri se najino potovnje nadaljuje v Stellenboschu, v mestu, ki je znano po vinarstvu.

4.     dan:

Spakirala sva kovček in ruzaka ter se odpravila proti notranjosti, proti Stellenboschu. Danes je vozila Mateja in njej komentar na vožnjo po levi je bil: “Spet se počutem kot novo pečeni voznik, ki je prvič na samostojni vožnji.” Res je tako, vse veš kaj moraš naredit, ampak je vseeno vse čudno. J 

Peljala sva se mimo Betty’s baya proti Gordon bayu. Del poti je cesta speljana čisto ob morju in razgled je res fantastičen. 

Nato cesta zavije v notranjost med vinograde in takoj nama je bilo jasno, da prihajava v neki nov svet. Povsod sami vinogradi, hiše in okolice hiš so bolj urejene, naspoh se čuti višji standard. Google maps naju je spet brez problema pripeljal do centra mesta, kjer sva parkirala in se odpravila v bližnji shoping center, ker sva bila z najino Airbnb gostiteljico zmenjena šele čez eno uro. Po spiti kavi in izoriščenem free wi-fi ju, sva se odpravila do najinega naslednjega prenočišča. Tudi ta hiša je bila “opremljena” po južnoafriških standardih - okoli hiše visoka železna ograja. Enako kot pri prvi gostiteljici,  sva tudi tu za vsak primer uporabila telefon, da sva ji sporočila, da sva prispela.

Po namestitvi v zares lepo sobo sva se odpravila nazaj v center mesta. Sprehajala sva se po ulicah, katere so polne majnih lokalov s hrano in pijačo ter majhnih butičnih trgovinic z oblačili in decorjem za dom. V enem izmed lokalov sva si privoščila domače pivo ter dilco južno afriških suhomesnatih izdelkov ali kot bi rekli doma, nekaj za na piknt.

Jutri se odpravljava na degustacijo vin. Resno sva v skrbeh, da ne bodo stregli dovolj polnih kozarcev. J

5.     dan:

Danes je bil dan za degustacijo.  V planu je bil postanek pri dveh pridelovalcih vina, enem pridelovalcu konjaka in enem pridelovalcu penečih vin. Pred info točko v Stellenboschu nas je ob 9.45 pobral kombi podjetja Vine Hoper, ki je bil zadolžen za naše razvažanje. Odločila sva se za organizirano degustacijo, čeprava nama tipično turistične organizirane aktivnosti ne ležijo, izključno zaradi vrnosti (če bi malce preveč spila… J ).

Najprej smo se ustavili pri Fleur du Cap @ Die Bergkelder. To je podjetje, katero se ukvarja s prozvodnjo vin v enormnih količinah. Letno proizvedejo 12 milijonov litrov vina. Njihova polnilnica ima kapaciteto 10.500 flaš na uro in poleg vina polnijo še nekatere žgane pijače. Svoje produkte prodajajo po celem svetu. Kar naju je res fasciniralo je to, da niso lastniki niti enega vinograda. Celotno zalogo grozdja dobijo od vinogradnikov iz okolice Cape Towna.

Po uvodni predstavitvi in ogledu kleti, kjer lahko hranijo do 27.000 hrastovih sodov s kapaciteto vsakeka okoli 300 litrov smo začeli z degustacijo (degustirali smo 5 sort vina) in ogledom prvotne kleti. Sicer nisva neka poznavalca vin, ampak obema se je zdelo, da so degustacijo zelo lepo stopnjevali in zaključili z zares sladkim vinom pozne trgatve.

Po degustaciji prvih vin smo se odpeljali na novo degustacijo k Van Ryn’s Destillery. Tukaj smo pokušali tri različno stare konjake (stare 12, 15 in 20 let), poleg vsakega konjaka pa so dodali tudi izbrano mini sladičko, katere okus se naj bi ujemal s konjakom. Razložili so nam barve in okuse, kakšna je razlika med različno starimi konjaki, kako se pravilno drži kozarec in kako se pravilno pije konjak. Po degustaciji smo si ogledali proizvodnjo in izdelavo hrastovih sodov, katere uporabljajo pri staranju konjaka.

Tretja na vrsti je bila The House of J.C. Le Roux., katera je znana po penečih vinih. Pred degustacijo smo si nahitro prebrali par stavkov o proizvodnji penečih vin, dobili smo sladoled iz penine, nato pa so nas posedli za mizo za degustacijo. Degustirali smo 5 različnih penečih vin, poleg pa smo dobili še olive. Po degustaciji nas je čakalo kosilo, ki je bilo zares okusno ter odhod na naslednjo degustacijo.

Zadnja degustacija dneva je bila pri Uitkyk Wine Estate. Tudi tukaj smo dobili v degustacijo 5 različnih sort vina in žal morava priznati, da je bila to najslabša degustacija dneva. Natakar nam je natočil kozarce, na hitrco povedal stavek ali dva o vinu in to je bilo to, do naslednjega kozarca.

Za zaključek je res potrebno pohvaliti prvo in drugo degustacijo pri Fleur du Cap @ Die Bergkelder ter Van Ryn’s Destillery, kjer so si res vzeli čas in naredili degustacijo zanimivo, medtem ko zadnja dva žal nista vredna pohvale (razen kosila).

6.     dan:

Po včerajšnjem degustiranju je prav, da sva danes naredila nekaj malo bolj športnega. J Odločila sva se, da greva pogledati bližnji naravni rezervat Jonkershoek Nature Reserve. Z avtom sva se pripeljala do vhoda v rezervat, kjer sva se morala prijaviti in plačati 40 randov na osebo. Nato sva se z avtom odpeljala cca 4 km v notranjost rezervata (groba makadamska cesta!), kjer sva parkirala in začela najin pohod. Pohod sva začela ob 10 dopoldne in že sva bila prepričana, da sva prepozna in da sva zadnja, ki bosta daneš še štartala. Izkazalo se je, da sva se zmotila. Okoli 13.00, ko sva se  vračala nazaj, sva nasproti srečala še kar nekaj pohodnikov.

Od samega pohoda nisva vedela kaj naj pričakujeva, razen tega, da bovo med potjo videla dva slapova. Pot je speljana med nizkim rastjem, grmovjem, po pesku in kamnih brez kakršne koli sence, razen neposredno pod slapovoma. Sama pot ni pretirano zahtevna, jo pa dodatn oteži žgoče afriško sonce. Brez kreme za sončenje, kape ali klobuka in zadostne količine pijače nimaš tukaj kaj iskati. Na začetku sva dobila zemljevid, kjer je bilo na hrbtni strani napisano katere živali lahko srečava, ampak razen parih kuščarjev in žab nisva srečala nobene druge živali (srečala bi lahko kače, pajke, pavijane in celo leoparda – baje se jih zelo redko opazi).

Približno na pol poti sva zavila iz glavne poti in se ustavila pri prvem slapu. Glede na to, da je celotna pokrajina sicer kar zelena, ampak še vedno zelo suha, je okoli slapa kar veliko vode. Po parih minutah postanka sva se odpravila naprej proti drugemu slapu. Ko sva prišla do konca poti sva morala splezati čez par skal in pot nadaljevati še cca 200 metrov v notranjost soteske. Takoj po vstopu v sotesko sva začutila kar precejšno razliko v temperaturi. Po približno 200-ih metrih sva prišla do slapa. Tukaj sva se odpočila in pojedla malico, ki sva jo prinesla sabo, še malo “polenarila” in se odpravila nazaj.

Takoj ko sva stopila iz soteske sva bila spet soočena z žgočin soncem. Po malo več kot eni uri hoje sva se vrnila nazaj k avtu. Za celotno pot (dolga naj bi bila 6.5 km) z vsemi postanki sva potrebovala približno 3,5 ure.

Južna Afrika here we are

Po dolgem času sva se odločila, da spet odpotujeva. Vzela sva potni list, letalsko karto, kratke hlače in japanke

1.     dan:

Odhod iz Novega mesta ob 10.00 z vmesnim postankom za malčko na bencinski črpalki. Prihod na letališče Marco Polo malo čez 13.00. Po check-inu se je začelo dolgo čakanja v vrsti za pregled. Po pregledu še mal čakanja, boarding na letao in vzlet ob 15.25.

V Dubaj smo prileteli po planu. Še malo čakanja in sledil je še zadnji let do končne destinacije – Cape Towna. Tudi v Cape Town smo priletetli po planu.

Ampak, sedaj se je pa šele začelo čakanje v vrsti za pregled potnih listov. Po eni uri čakanja v vrsti sva končno prišla na vrsto in naletela na še eno težavo. Najine vize v računalniku niso mogli sprejeti. Po mučnih 20 minutah so končno le nekako našli najino vizo v sistemu in odpravila sva se lahko naprej.

Sledila je menjava denarja, nakup SIM kartice in prevzem rent-a-cara. Seveda tudi pri rent-a-caru ni šlo brez čakanja v vrsti.

OK končno sva vse uredila, sedaj pa gas do hiše kjer sva rezervirala prenčišče za prve tri noči. Aja pa po levi se je treba vozit!

Do hiše naju je pripeljal Google maps tako, kot da bi bil že kdaj tukaj. J 

Nasvet: če želite uporabljati Google maps v tujini brez povezave, morate predhodno s prenosom podatkov ali še boljše z WiFi-jemna na telefon naložiti zemljevid področja, katerega boste obiskali.

Pred spanjem sva si še malo ogledala bližnjo okolico, naredila nekaj fotk in se odpravila na zaslužen počitek.

2.     dan:

Zjutraj sva se zbudila naspana kot že dolgo ne. Seveda sva se zbudila že v dan, kajti sonce tukaj vzhaja pred šesto uro zjutraj.

Po zajtrku sva se uro in pol vozila do najjužnejše točke afriškega kontinenta. Ceste so urejene in vozne, pokrajna hribovita in precej enolična. Med potjo ni bilo nobenih posebnosti, razen v enem ovinku sta nama družbo na cesti delali dve opici.

Najjužnejša točka se imenuje Cape Agulhas. Tukaj stoji drugi najstarejši svetilnik v Južni Afriki Cape Agulhas Lighthouse, zgrajen leta 1849. Seveda sva se povzpela nanj. Moški na blagajni (vstopnina v svetilnik je bila 28 Randou na osebo, kar pomeni slaba 2 €) nama je rekel, da gor res piha, ampak mu nisva najbolj verjela, dokler nisva prišla na vrh. Sprehodila sva se tudi do najjužnejša točke L’Agulhas, ki  se nahaja približno 1 km stran od svetilnika, na tej točki se srečata Indijski in Atlantski ocean.

Na poti nazaj sva se ustavila na bližnji plaži, kjer sva si pogledala kite surferje (dan je bil idealen za njih, ker je res pihalo) ter pot nadaljevala proti mestu Hermanus. Med vožnjo sva v ogradi opazila še zebro in antilope. V Hermanusu sva si nahitro pogledala center mesta, ter si pri Marjanu privoščila belgijske vaflje za večerjo.

Izvir reke Krupe in letalo DC-3

Kaj početi v soboto popoldne na vroč avgustovski dan? Gremo na izlet v Belo krajino... :) Iz Novega mesta sva se skozi Dolenjske Toplice odpeljala do Semiča, do izvira Krupe in nato pot nadaljevala mimo Podzemlja do letala DC-3, domov pa sva se vrnila čez Gorjance.

Izvir je v vasi Krupa, ki je le nekaj minut vožnje iz Semiča. Od parkirišča do izvira je 3 minute hoje ob obrobju vasi skozi gozd. Lokacija je izjemno mirna in je primerna za druženje (mini mini piknik prostor) ali za urejanje misli (hehehe.... :P). Edini moteči dejavnik je objekt ob jezu, ki je žal zapuščen.

 
Vojaška različica letala DC-3 stoji ob glavni cesti med Metliko in Podzemljem, pri vasi Otok. Zakaj? V času 2. Svetovne vojne je bilo tu zasilno partizansko letališče. Bela Krajina je bila osvobojeno ozemlje iz kjer so Angleži in Američani varno prevažali ranjence v bolnišnice v Italiji, hkrati pa so Partizanom pošiljali orožje in drug potreben material. 

Vse fotke so bile narejene s telefonom Samsung Galaxy S6 :)