9. november
Spakirana sem, zajtrk sem pojedla, malčko to go pripravila…čakam
le še prevoz do bus postaje od kjer imam odhod z Nakedbusom do Waitomo caves. Na
bus nas je peljala punca, ki dela v hostlu. Zanjo sem bila prepričana, da je
domačinka….wrong! Tudi ona ni od tu. Je Nizozemka, ki je lansko leto delala
preko working holiday vize, nato pa dobila working vizo. Hmmm….se mi dozdeva,
da je na Novi Zelandiji že več tujcev kot domačinov. Še to mimogrede…vem zakaj
je toliko Nemcev tuki. Nemci nimajo omejenega števila viz za Novo Zelandijo in
Avstralijo, zato večin po končani srednji šoli gre za minimalno 5 mesecev
naokoli. In ja, počasi jih imam že dovolj! Povsod so!!!
Nisem edina, ki ji Hamilton kot mesto ni »domače«. Z vsemi s
katerimi sem se pogovarjali so bili istega mnenja. Je odlično izhodišče za
naprej, ni pa mesto za ostat! Tu ostajajo samo tisti ki delajo.
Dobro uro vožnje iz Hamiltona in že smo bili tam, Waitomo
cares. To je še ena stvar na seznamu must see, vsaj tako pišejo vodniki. Odločila
sem se za ogled dveh jam izmed treh (lahko si ogledaš samo eno, lahko dve,
lahko vse tri). Izbrala sem Glowworm in Rurakuri cave. Preden vem povem o tem
čudežu narave pa še nekaj o imenu. Večina krajev na Novi Zelandiji je
poimenovanih v maorščini. Tudi Rurakuri cave. To v prevodu pomeni…rura = dva,
kuri = psa. Torej jama dveh psov ;) Sliši se smešno, ampak za tem poimenovanjem
se skriva zgodba (ammm…predvidevam da bi radi vedel kakšna zgodba. Jah ne bo
šlo…pozabla. Nimam spomina za takšne stvari ;( ). Da se vrnem nazaj. Jami po
pravici povedano nista nič posebnega! Ogled Glowworm jame traja dobrih 45min,
Ruakuri pa dobrih 60min. Vsaj mi smo tako hitro zaključel. Je pa za ogled
Rurakuri potrebna najava, ker je ogled omejen na določeno število ljudi. Ko sem
hodila po obeh jamah se mi je dozdevalo kot bi bila v Postojnski jami ;) Kapniki
– stalagniti, stalaktiti, stebri… edini dodatek so »svetleči črvi« katerih
nimamo (imamo pa človeško ribico!), so pa v obeh jamah!!! Moram priznat da je
fajn gledat »svetleče črve« (ki so kot zvezde na nebu) dokler jih ne posveti z
baterijo, ko pa jih posveti pa niso lušni. Vse skupaj izgleda kot viseči
šmrkelj. Ampak takšna je narava, ni vedno lepa ;) Če bi lahko še enkrat
izbirala, bi se odločila za RURAKURI CAVE in BLACK WATER RAFTING po tej isti
jami (to je na obročih voziš po reki, pa mal skačeš v vodo v jami…tko za
odrasle otročke). Temperatura v obeh jamah je bila več kot prijetna, ker na
soncu je bilo res vroče (glede na to da je prejšnje dni po večini padal dež in
je bilo okoli 10 stopinj). V času čakanja na ogled Rurakuri cave sem »zašla« v
pogovor z Indijcem. Hahaha….tak prikupno zmeden človek, rahlo paničen človek
(ko smo šli v jamo ga je bilo strah da bomo šli brez vodiča, ko smo čakali na
bus in je zamujal je bilo spet čutiti rahlo nestrpnost…) ;) Tu je na 3 mesečnem
službenem potovanju, med vikendi gre pa malo naokoli. Pofotkal je vse, vodiča
vse vprašal…in povsod ga je bilo dovolj. Ne bom ga pozabla! Pa tudi invazije Azijcev ne bom pozabla. Njihove ture so itak ločene od ostalih, ker uleti na enkrat cel bus in so tako ali drugače prevelki za eno skupino + ture so v njihovem jeziku. Najbolj smešno od vsega je pa to, da še predno pridejo dol z busa že začnejo fotkat. Ampak to niso navadni fotoaparati, to so orng stvari z objektivi! Jst sm od vseh bliskavic skor oslepela (med enim in drugim ogledom sem imela uro in pol časa...in kaj češ druzga kot čiči pa čaki). 
Pred vhodom in izhodom v Glowworm caves. V jami je fotkanje prepovedano!
Vhod v Ruakuri cave.
Viseči "šmrklji" in črv, ki se sveti v temi (tisto temno horizentalno).
Black water rafting - vlakec.
Počitek na klopci v senčki.
Po ogledu sem morala še počakat bus za Hamilton in potem še dobri
2 uri in pol čakati nočni bus za Wellington. To čakanje ni bilo kaj prijetno. Glavna
bus postaja (iz katere je šel Nakedbus za Wellington) je bila od 8pm ure naprej
zaprta in nekam se je bilo potrebno prestaviti. Na srečo je v bližini Burger
King, ki je odprt 24ur. In čakanje na bus se je začelo. Nekaj sem še pojedla,
da sem se vsaj malo zamotila…predvsem pa sem imela čas za opazovanje drugih. Ker
mene res ni nihče opazu z mojim kufrom in vso dodatno opremo. Sej ne da sem
stara 30, 40 let (sem še krepko pod 30 :P) ampak enostavno mi je vedenje teh
mladičev starih 14, 15, 16 let ne domače. Jih skušam razumet, ampak ne gre. Ne razumem
njihove vulgarnosti, nesramnosti, ne bontona…hmmm…kam to pelje. Pa da ne
govorim o tem kako so določeni posamezniki »dobro grajeni«. Tista ura in pol se
je hitro obrnila in že je bilo treba na postajo. Nakedbus s katerim potujem
navadno pride že 10 – 15min pred odhodom te nahitrco napoka in gremooooo. Tako
da je fajn da si vsaj 15min pred predvidenim odhodom tam, da lahko v miru oddaš
prtljago, poveš kodo (katero prejmeš ob rezervaciji) in si izbereš sedež (če
sploh imaš to možnost, ker navadno je bus zelo poln). Kar se tiče prijaznosti
šoferjev pa je druga zgodba. Sama nisem lih navdušena nad njihovo prijaznostjo,
tko te mal »drkajo« v glavo. Še posebej če si tujec in navadno imaš kakšno
vprašanje več kot domačin. Pa navadno še tako hitr govorijo, pa z naglasom…potem
ga pa razum. Jst se ne dam, ga pa 2x vprašam ;) Sama nisem bila v tem položaju
(do zdej) sem bila pa priča kako to izgleda. Ni prijetno! Na postaji čakam skupaj še s fantom iz Tajvana in domačinko, ki je začudena, da si upava sama potovat naokol. Jah...zaenkrat si še upam.
Vožnja od Hamiltona do Wellingtona je bila doooolgaaaa (od
10pm do 7am). Spala nisem kej dost. Sem sprobala vse možne položaje (sede, leže
na desnem boku, leže na levem boku, leže z glavo pri prehodu, leče z glavo pri
oknu, na hrbtu, pol sede….) in nobeden mi ni odgovarjal. Vmes smo imeli še
nekaj pick up-ov in drop off-ov, menjavo šoferjev in postanke za lulanje.
Ustavili smo se tudi v Rotorui. Vidla nism kej dost, tako da ne znam povedat :P
In potem končno Wellington.
Ni komentarjev:
Objavite komentar