Kostarika - svetovno prvenstvo v raftu

Svetovno prvenstvo v raftu je bil glavni razlog celotnega potovanja. Začelo se je z otvoritveno ceremonijo, 6. oktobra 2011 v dopoldanskem času. Vseh 33 ekip (ženskih in moških) se je sprehodilo v povorki skozi mesto Turiallba, kjer so bile zvezde, kot sem že omenila. Nato se je slavnostna otvoritev nadaljevala v dvorani, kjer so potekali govori raznih pomembnih oseb, predstavitev himne,....

Povorka vseh sodelujočih ekip, na sliki je naša ekipa

Otroci so zbirali podpise tekmovalcev. Očitno so tekmovali kdo jih bo več dobil :)

V naslednjih 4 dneh so se odvijala tekmovanja na reki Pacuare v 4 disciplinah in sicer šprint, head to head, slalom in spust.

Reka Pacuare

Vsak dan in vsako tekmovanje je bilo posebno iz različnih razlogov. Predvsem organizacijskih! Organizacija ni bila ravno najmočnejša točka tega svetovnega prvenstva. Neprastane spremembe, zamujanje,.... Toda mi se nismo dali. Prišli smo navijat za našo ekipo! :) Ekipa slovenskih navijačev je bila najštevilčnejša (kar 32 nas je bilo vse skupaj) in seveda najglasnejša! :D To se je poznalo tudi pri rezultatu slovenskih raftašev. Fantje so dosegli 3. mesto v slalomu, 3. mesto v spustu in 3. mesto v skupnem seštevku, kar pomeni, da je Slovenija dosegla 3. mesto na svetovnem prvenstvu v raftu!!! :D BRAVO FANTJE!!!!!!! :D Ekipo so sestavljali Aljaž Kulovec, Marko Mihelič, Matic Terčelj, Peter Vogrinec, Jan Petković in Zvone Derganc.

Fantje na podelitvi

Pisala sem že o razdaljah in naravi v Kostariki. Naj napišem še nekaj več.... Od hotela (ni bil ravno hotel, samo oni tako rečejo :P) kjer smo živeli in do prizorišča dogajanja smo imeli približno uro in pol vožnje. Od tega je bilo 45 minut vožnje po asfaltu, 45 minut pa po makadamu. Ceste so ozke in ovinkaste poleg tega je veliko vzponov in spustov. Naj še omenim, da so kostariški vozniki eni izmed slabših. Res ne vem kako naredijo vozniški izpit! Prestave ne zamenjajo do zadnjega. Kaj to pomeni....iz doline se vozi v hrib v 3 prestavi in ko se začne hrib sploh ne premenja ampak tišči dokler gre in potem ko ugotovi, da res več ne gre, se sredi hriba ustavi in premenja v 1 prestavo! In še to....v hrib se voziš 20km/h, hitreje ne gre :) Res so specialci!!!! Še to....vozijo predvsem močne mašine, terence 4x4 in podobno. Še to naj omenim. V mini bus, ki sprejme največ 25 ljudi, se nas je spravilo kar 32. Vozniki se ne obremenjujejo kaj preveč. Ko smo končno prispeli do končne točke vožnje, se je prava pustolovščina šele začela :) Potrebno je bilo priti še do samega prizorišča dogajanja, do reke Pacuare! Pot navzdol je trajala približno 1 uro. Še bolj zanimiva je bila pot navzgor :P Trajala je nekaj več kot 1 uro, bila je strma le na določenih mestih se je zravnala za nekaj metrov. 3 dni smo nabirali kondicijo, 8 km hoje. Pa tudi višinska razlika je bila nekaj čez 300m ali celo čez 400m, se ne spomnim več. Imel si možnost organiziranega prevoza za 5$ (na prevozu so zagotovo zaslužil) in še to pod pogojem, da ni bilo padavin. Čim je bilo deževje ta "organiziran prevoz" ni deloval. Na teh traktorjih, katere je dober delež obiskovalcev koristil si se počutil kot Žid, ki ga peljejo v koncentracijsko taborišče. Polna prikolica premočenih in omaganih ljudi. Res neprecenljivo! :)

Pot po makadamski cesti do prizorišča dogajanja

Navijačici Nina in jaz ter obvezna oprema: zastava, trobla in zelena majica.

Tudi naplesali smo se oz. ogrevanje pred hojo v dolino. Domačinki sta bili popolnoma navdušeni nad našo zagretostjo za ples. Še televizija nas je posnela in smo bile v večernem delu njihovega programa :)

Ena izmed 4 tekem

Zadnja tekma je bila spust. Spust pomeni, da veslaš določeno razdaljo npr. 15 km. In cilj spusta je bil v drugem mestu, v Siquirez-u. Metka (punca od Markota Miheliča) in jaz sva se odločile, da jih gremo počakat na cilj. Pravi podvig! :) Kupile smo karto za bus (1500 kolonov/ osebo) in se odpravile do omenjenega mesta. Vse kar smo vedele je to, da je cilj pri nekem mostu. Ko smo prispele v mesto nobeden od domačinov itak ni znal angleško. Hja...zdej smo pa tam :/ Uglavnm počasi smo se odpravile, v upanju da gremo v pravo smer. In smo hodile, hodile, hodile....in prišle do mosta...jej :) Ampak nismo vedele ali je to pravi most. Potem smo spraševale domačine in sploh niso znal angleško (spet!) smo poskušale s slovarjem (si predstavljate, da odpreš knjigo pred domačinom in iščeš besede po knjigi in jih povezuješ....hehehehehe.....veš kako je to smešno! :D) in potem končno po ne vem kakšnem naključju je bila v vasi ena ženska, ki je naravnost prfektno govorila angleško :D Na žalost pa nama ni znala povedat nič, ker ni vedela da se odvija svetovno prvenstvo v njihovi državi. Je pa potrdila, da je to eden in edini most v tem mestu katerega smo že same našle. In čakanje se je začelooooooooo. Čisto po naključju sta prišla na most 2 finca, ki sta naju približno usmerila (sta bila člana finske raft ekipe). Nekaj časa za tem pa so že začeli prihajati kombiji z ostalimi člani ekip...tako da smo jim pridno sledile in končno prišle do cilja. Jejjjjjjj...... :D Kupile smo še pivo, ki je bila želja fantov. In tako smo končno dočakale naše fante po 6-ih urah čakanja! Nato smo se še skupaj odpravili na uradno podelitev in zaključek svetovnega svetovnega prvenstva! :D

Čakanje na mostu, kjer se naj bi zaključil spust

V času bivanja v Kostariki je nastala tudi naslednja pesem...

Skoraj raj si Costa rica

same štenge in deroče reke

tu življenje skriva svoj zaklad

stara si kot sonce, toplejša kot pomlad

blatna pot vodi me

kamor hoče srce

v Costa rico

kjer je rafting

vodi me blatna pot